Zavod Nefiks je v ponedeljek, 20. septembra 2021, na KAM’Cu, digitalnem kariernem mladinskem centru, dostopnem na kamc.mreza-kroj.si, organiziral srečanje s predstavniki dijakov na temo šolanja na daljavo. Namen pogovora je bil dati dijakom možnost, da povedo svoje mnenje glede soočanja s šolanjem na daljavo.
Govorili smo o tem, kaj je bilo dobrega in kaj slabega, kaj bi bilo ob morebitnem ponovnem uvajanju šolanja na daljavo spremeniti in kaj se lahko iz tega obdobja naučimo. Dogodka sta se udeležila Maja Kalin, predsednica Dijaške organizacije Slovenije in Mark Djuraševič, predsednik skupnosti dijakov Gimnazije Koper, član Parlamenta Dijaške organizacije Slovenije in član odbora za mednarodno sodelovanje Dijaške organizacije Slovenije.
Pomanjkljivo komuniciranje med različnimi institucijami ter med profesorji in dijaki
Gosta sta si bila enotna, da je obdobje šolanja na daljavo sicer prineslo nekaj plusov, vendar pa oba ugotavljata, da tudi veliko minusov. Kot eno največjih težav sta izpostavila prepozno in pomanjkljivo komuniciranje s šolami in dijaki. “Vedno smo predlagali, da se postavi več scenarijev, ki so trdni in da se na koncu izbere samo enega od teh scenarijev,” pravi Maja Kalin, “vendar so bile vedno odprte neke luknje, pri katerih stvari niso bile jasne. Dijaki se težje prilagajamo na tak pouk. Pomisliti pa moramo tudi na šole, ki teden ali dva pred začetkom pouka ne vedo, kako in pod kakšnimi pogoji se bo izvajal pouk.”
Učiti se prek računalnika je drugače kot v živo, sta si bila sogovornika enotna, prav tako sta oba zaznala pomanjkanje učinkovite komunikacije med profesorji in dijaki. “Komunicirati s profesorji ni bilo enostavno, kajti Zoom se zaključi, v živo pa lahko tudi po uri individualno stopiš do profesorja in ga kaj vprašaš. Mejl zahteva svoj čas, dokler naslovnik sporočilo vidi, nanj odgovori in tako naprej,” pove Mark Djuraševič.
Pomanjkanje časa
Čeprav bi vsi najverjetneje pomislili, da so imeli dijaki, ker časa niso porabili za prevoz, precej več časa za delo od doma, pa sta si bila gosta enotna, da so šoli v tem obdobju namenili bistveno več časa kot sicer ter so tako dijaki v resnici imeli manj časa kot običajno. “Mladi smo bili prav v tem času najbolj prikrajšani. Sedeli smo v postelji ali za mizo. Doma smo samo še jedli, pili in gledali v zaslon. Pogosto nam je ostalo izredno malo časa, ki smo ga morda izkoristili za en kratek sprehod v naravo ali pa smo še tistega malo prostega časa porabili za delo za šolo, saj je šola normalno tekla dalje, mi pa smo morali snov velikokrat preštudirati sami,” pravi Mark Djuraševič. Poseben pomen, tako ugotavljata sogovornika, je bil v tem času na motivaciji vsakega mladega posameznika posebej. Nekateri so bili motivirani ter se ukvarjali z raznoraznimi dejavnostmi, ki jih je bilo mogoče izvajati na daljavo, spet drugi pa so se doma kmalu začeli počutiti slabo ter bili ves čas samo za računalnikom ali televizijo. Vendar pa se dobre zgodbe redkerje sliši.
Še posebej v času dela na daljavo so se pojavile velike razlike med dijaki. “Še posebej dijaki iz socialno ogroženih družin so občutili to razliko, ker niso imeli primerne opreme in interneta. Niso imeli spodbudnega okolja. Veliko je bilo iniciativ glede posojanja računalnikov, vendar se veliko psiholoških stvari ni rešilo,” pravi Kalinova. Mark Djuraševič pa je opozoril še na težavo, o kateri se velikokrat ne govori, in sicer o težavah dijakov baletnikov: “Profesorji so od njih zahtevali, da so premikali pohištvo. Zaradi neprave podlage jim je večkrat zdrsnilo, prihajalo je do padcev in poškodb.” Pohvalila pa sta delo in trud svetovalnih delavcev, ki so se po njunih besedah trudili po svojih najboljših močeh.
Kakšne šole si želita v prihodnje?
Oba sogovornika si želita, da bi šole ostale čim dlje odprte. “Izobraževanje bi morala biti osnova družbe,” pravi Maja. “Če se rešuje gospodarstvo na kratki rok, moramo izobraževnje kot nek dolgotrajen načrt, prav tako reševati. Sedaj se že tretja generacija sooča z drugačnim poukom. Tri leta šolanja na daljavo ima zagotovo določene posledice.” Mark prihodnost šolanja vidi v štiridnevnem pouku v živo ter petkih od doma: “Tako bi hitreje vstopili v vikend, bili bi bolj aktivni, produktivni in tako naprej. Če pa bo delo na daljavo kadarkoli v prihodnje, se moramo čimprej vrniti, da ne bomo ponovno zanemarili laboratorijskega in praktičnega dela.”
Tadej Kobal in Mija Repenšek
Slika: Pexels
